Častni kodeks slovenskih planincev
Slovensko planinstvo je od ustanovitve Slovenskega planinskega društva leta 1893 do danes, oblikovalo svojstveno tradicijo nenapisanega pravila obnašanja.
Po vzoru začetnikov – planincev in požrtvovalnih prednikov slovenski planinec: ljubi naravo, domovino in gore, odnos do sotovariša je nesebičen in požrtvovalen; je iskren borec za človeške vrednote, ceni bratsko sožitje med ljudmi in vse, kar je napredno in humano.
Te človeške in planinske vrline, navade in običaje ohranimo, razvijamo, prilagajamo sodobnim razmeram, jih ustrezno oblikujemo, zapisujemo in tako tudi formalno štejejo za moralno obveznost slehernega slovenskega planinca. Na teh podlagah je skupščina PZS 2. junija 1973 sprejela častni kodeks slovenskih planincev, ki ga je sestavil dr. Dore Tominšek. Po dvajsetletnih izkušnjah je čas, da to kodeks izpopolnimo in dopolnimo.
Delegati planinskih društev tako sprejemajo na 20. skupščini Planinske zveze Slovenije 26. marca 1994, v skladu z naštetimi načeli naslednji
ČASTNI KODEKS SLOVENSKIH PLANINCEV
1. Častni planinski kodeks vsebuje ustaljene dobre običaje in navade, po katerih se ravna slovensko planinstvo in označujejo lik slovenskega planinca.
Kodeks sloni na trajnih etičnih vrednotah, ki so se oblikovale v dolgoletnem razvoju slovenskega planinstva.
2. Vsak član slovenskega planinskega društva se prostovoljno in moralno zavezuje, da se bo po tem kodeksu ravnal in da bo ob morebitnih hujših kršitvah načel odgovarjal pred ustreznimi organi planinske organizacije.
Vestno izpolnjevanje načel kodeksa daje pravico, da se član PD uvršča med prave planince.
3. Kodeks zavezuje planinca, da svojemu delu in obnašanju v gorah pa tudi v dolini, ne glede na to ali so dejanja neposredno ali samo posredno povezana s planinstvom, spoštuje pravila Kodeksa in se po njih ravna, posebej je poudarjena dolžnost članov planinskih društev in drugih aktivnih planincev, da so za zgled drugim zlasti še mladini. Obnašanje in delovanje slehernega planinca ohranja in utrjuje ugled slovenskega planinstva.
Naravna bogastva in lepote so vir, iz katerega črpa planinstvo svojo moč in poslanstvo. Varovanje narave je v najširšem družbenem interesu, planinstvo pa je z naravo tesno povezano, zato dosledno spoštuje prvine varstva narave in okolja in je v tem prizadevanju za zgled tudi drugim.
Množičnost v gorah, sodoben promet in druge oblike civilizacije, vedno bolj ogrožajo prvobitnost gorskega sveta. Skrb za varstvo narave in okolja je zato ena temeljnih dolžnosti planinca in je bistveni sestavni del planinske vzgoje.
Poleg splošnega varstva narave in okolja, je planinec še posebej dolžan, da skrbi za varstvo tistega dela narave, ki je neposredno ali posredno povezana s planinstvom; to so predvsem posamezni gorski predeli, naravni parki, gorsko rastlinstvo in živalstvo; posebna skrb velja zaščitenemu rastlinstvu, živalstvu, vodnim izvirom in vodnim tokovom ter gorskemu ozračju. Posebna skrb in odgovornost slovenskih planincev velja Triglavskemu naravnemu parku (TNP), ki je bil na pobudo Slovenskega planinskega društva (SPD) s pogodbo med njim, Muzejskim društvom in Gozdno upravo ustanovljen že 1924 leta, potem pa ob aktivnem sodelovanju PZS z odlokom Skupščine Slovenije 1963 leta obnovljen in 1981 uzakonjen v sedanji razširjeni obliki.
Planinec z osebnim zgledom in ravnanjem skrbi, da gorsko okolje ohranja tako, da na planinskih poteh, posebej še na vrhovih, počivališčih in razglediščih ne odmetava odpadkov; le-to odnaša s seboj v dolino in odlaga na urejenem smetišču.
*****
Opomba: Aljažev stole je simbol planinstva in našega boja za slovenske gore, zato ravnamo z njim kot z narodovo svetinjo in torej ne more biti deponija naše planinske “nekulture”.
*****
Planinec ne povzroča hrupa, ne proži kamenja, ne kuri ognja v gozdu ali njegovi bližini, ne uničuje cvetja, ne glede na to ali je to zaščiteno ali ni. Tudi ne dela škode na planinskih pašnikih, objektih in nasadih. Vedno misli na to, da imajo tudi tisti, ki prihajajo za njim, pravico do pristnega, čistega okolja.
Posebno varstveno pozornost pa namenja planinski folklori in drugim posebnostim slovenskega planinskega sveta.
Bogastvo in lepote naše domovine ohranjamo že stoletja s spoštljivo ljubeznijo do vsega, kar je s tem povezano. Naša neodtujljiva pravica je, da v teh lepotah uživamo in da z bogastvom, ki ga imamo, sami razpolagamo. Planinstvo v najširšem pomenu besede je dostopno slehernemu, s tem je povezano tudi dejstvo, da je postalo množično. Sprostitev v gorski naravi je najbolj naraven pa tudi najbolj učinkovit način, da se duhovno in telesno okrepimo; je najbolj koristna aktivna izraba prostega časa, ki ga preživimo v družinskem, prijateljskem krogu in je primemo tako za otroška leta, kot za človeka iz tretjega obdobja življenja.
Slovensko planinstvo je s temi dejstvi pogojeno. Na tej podlagi sloni tudi celotna aktivnost, je skratka svoj osnovni smoter in namen. Zato je ena temeljnih nalog planinskih društev, da privabijo v svoje vrste čim več ljubiteljev narave.
Mikavnost in lepoto naših gora dopolnjujemo s pristnim medsebojnim odnosom, s pristnim planinskim vzdušjem.
Vzdušje v gorah ustvarjamo le z nesebičnim tovarištvom, s solidarnostjo tudi v najbolj zahtevnih razmerah, z altruizmom, z obzirnostjo, samoodpovedovanjem, disciplino, pogumom, požrtvovalnostjo, skromnostjo in s sproščenostjo; skratka med planinci vlada pravo vzajemno sodelovanje in humanizem.
Tovarištvo in zvestoba je za planinstvo bistvenega pomena, pogoj za njegov obstoj in razvoj. V gorah ni nikogar, ki bi lahko pogrešal tovarištvo. Splošno življenjsko pravilo o skupnem veselju pa tudi trpljenju, postaja potreba po pravem tovarištvu v gorah še toliko bolj pomembna.
1. Tovariška pomoč
Pomembna je iskrena, nesebična tovariška pomoč:
· z nasveti in opozorili izkušenih neizkušenim ali neprevidnim planincem o pravilni hoji, počitku, prehrani, oblačilu, opremi, orientaciji, nevarnostih, o ravnanju v nesrečah, itd.
· neposredna pomoč utrujenim, izčrpanim, ogroženim poškodovanim, zlasti hitra pomoč v nesrečah. Ta dolžnost ne zadene samo člane Gorske reševalne službe (GRS), temveč moralno zavezuje slehernega planinca. Vsakdo naj po svojih močeh, po svojem najboljšem znanju in z vsemi sredstvi, ki so mu na voljo, pomaga sočloveku v stiski. Pomoč naj bo prisrčna, nesebična, humana, ohrabrujoča; pomoč, ki ne zahteva plačila, pomeni pa človeško toplino in moralno oporo.
· posebej pomembno pomoč nudi Gorska reševalna služba (GRS). Gorski reševalec se je prostovoljno in izrecno odločil za tako delo in se zato brez obotavljanja vključi v reševanje in tako sledi velikemu čutu odgovornosti, ko opravlja to svojo plemenito nalogo.
Moralni lik gorskega reševalca, ki se je izoblikoval v trdi reševalski praksi, je hkrati tudi zgled najplemenitejšega planinca.
2. Sprejemanje pomoči
Planinec ve in se zavestno odloča, da hodi previdno in je za hojo psihično in fizično pripravljen ter primerno opremljen. To mu nalaga odgovornost do samega sebe in tovariška dolžnost do drugih. V stiski si predvsem pomaga sam, na pomoč kliče le tedaj, če si sam ne more pomagati. Pomoč sprejema obzirno, po svojih močeh pa tudi sodeluje in tako lajša prizadevanja tistih, ki mu žele pomagati.
Ne glede v kakšnem položaju je, ohranja mimo kri in ne povzroča panike in nepotrebne zmede.
Planinec ne pretirava v zahtevah; v vsakem položaju se obvlada, zlasti s svojim obnašanjem pa vzpodbudno vpliva na druge prizadete.
3. Nagrada za pomoč
Pri nudenju pomoči je najlepša nagrada občutek, da smo opravili svojo dolžnost. S takim občutkom sprejemamo tudi zahvalo. Samohvala v gorah nima prostora, niti ne precenjevanje morebitnih zaslug. Na mestu tudi ni sprejemanje priznanj na račun drugih, ki so v nesreči pomagali.
Grob prekršek načel planinske etike predstavlja sprejem ali celo zahtevek plačila za ponujeno pomoč.
Planinec, ki je bil pomoči deležen, se vsem, ki so mu pomagali, primerno zahvali.
4. Pozdrav
Lepa planinska navada je, da se planinci med seboj pozdravljajo, kar je zunanji izraz planinskega tovarištva in spoštovanja. Pozdrav je vljuden in prisrčen, pri tem pa ne čakamo na pozdrav. Bonton, ki obravnava pozdrav ob srečanju, velja tudi v gorah.
Lepo je, če tisti, ki gredo na turo, pozdravljajo tiste, ki se s ture že vračajo. S tem jim dajo priznanje za že opravljeni planinski vzpon.
Nevljudno je, če na pozdrav ne odzdravljamo.
Povsod v družbi, v gorah pa še bolj, mora obveljati načelo enakopravnosti med planinci. Nezdružljivo s pravim planinstvom je kakršnokoli socialno, narodnostno, rasno in drugo razlikovanje.
Tujci, ki prihajajo k nam so gostje in prijatelji naše dežele in morajo to tudi občutiti.
Enakopravnost se v gorah izraža z načelom solidarnosti, z medsebojnim razumevanjem, obzirnostjo do naravnih, socialnih, zdravstvenih, starostnih, spolnih in drugih individualnih razlik, ki zahtevajo vzajemno, razumevanje in posebno ravnanje. Načela humanizma in tovarištva imajo v takem primeru še poseben poudarek.
V planinstvu velja temeljno pravilo, da imajo v gorah absolutno prednost bolni, otroci in ženske.
V planinstvu imajo manj izkušeni in slabotni, starejši pred mlajšimi prednost. Starejši planinci prenašajo svoje izkušnje na mlajše, ti pa jih upoštevajo. Pri tem pa je pomembno, da ohranimo tovariški odnos in medsebojno razumevanje. Potrebe in želje so usklajene z možnostmi, ki so pogojene z razmerami v gorah. Izkušnje prilagajamo novim razmeram tako, da s sintezo razvijamo in pomagamo modernizirati planinstvo.
V planinstvu so se v nekaterih konkretnih vsakdanjih razmerah izoblikovala pravila o obnašanju. Na primer:
· pri srečanju na ozkih planinskih stezah se spretnejši, močnejši, zlasti mlajši umakne šibkejšemu (starejšemu);
· na prehodih preko nevarnih mast, snega, vode, ipd., prepustimo šibkejšemu ugodnejši položaj;
· na skupnih akcijah (plezalnih, reševalnih, ob prenašanju bremen, ipd.) prevzame krepkejši napornejše naloge;
· na odmoru ali počitku na prostem ali v postojankah prepustimo ali odstopimo šibkejšemu ugodnejše mesto;
· pri prenočevanju, zlasti če je planinski dom, koča ali zavetišče prenapolnjeno, prepustimo šibkejšemu ali bolj izčrpanemu boljše ležišče.
Za hojo v skupinah veljajo še tale pravila:
· med hojo v skupini se mora prvi ravnati po najšibkejšem;
· ko prvi obstane, da bi počival, ne sme tega storiti na prvem ugodnem počivališču, ampak tako, da tudi vsi planinci za njim lahko udobno počivajo;
· hoje v strmino ne začenjamo z neprimerno naglico in z razkazovanjem svojih morebitnih večjih sposobnosti; hodimo zmerno, tako, da je hoja prilagojena tempu, ki je ustrezen za vse udeležence. Nesprejemljivo je, če drvimo, sami počivamo, da pridejo drugi za nami pa spat odhitimo in ne privoščimo počitka drugim, ki so ga prav tako potrebni, če ne še bolj.
V vseh takih primerih vedno obvelja načelo solidarnosti.
Planinske postojanke (domovi, koče, zavetišča, bivaki) so namenjene planincem za počitek. želje in potrebe planincev so dokaj različne in postojanke – tudi najbolj udobne, niso opremljene in oskrbovane tako, da bi v njih lahko vsem zahtevam ustregli.
Planinci se ravnajo po Pravilniku o poslovanju in upravljanju planinskih postojank in hišnem redu, so skromni, obzirni do drugih gostov in strežnega osebja. Pravila o tovarištvu in solidarnosti veljajo tudi v planinskih postojankah. V njih vlada vzdušje pristne planinske domačnosti in topline.
Da vzpostavimo tako vzdušje je posebej pomembno, če upoštevamo potrebe in želje drugih; velja pa tudi pravilo, da s svojimi željami in navadami ne povzročamo neugodnega razpoloženja drugim.
Za harmonično vzdušje je posebej priporočljivo tole:
· V gneči se ne prerivamo in ne terjamo privilegijev; tudi v planinski koči imajo prednost bolni, otroci in ženske.
· Hrup moti tistega, ki si želi miru in teh je v gorah največ, zato v planinskih kočah ne bodimo hrupni, ne kričimo, ne razgrajamo, ne razbijajmo inventarja.
· Petje in glasba naj bosta umirjena in prilagojena splošnemu vzdušju v bivališču.
· Uživanja alkoholnih pijač ne priporočamo, v vsakem primeru pa mora biti zmerno.
· V planinski koči kadimo le v za to določenih prostorih. Če teh ni, potem kadimo izven planinske koče.
· Veselo razpoloženje je zaželeno, vendar to ne pomeni veseljačenja, ki bi motilo ostale prebivalce v planinski postojanki.
· Pomembno je spoštovanje nočnega mira, ko naj vlada popolna tišina v času, ki je določen v hišnem redu.
· Samo ob izjemnih priložnostih in s soglasjem večine, se planinsko razpoloženje lahko podaljša v čas, ki je določen za počitek.
VII. ODNOS DO PLANINSKE ORGANIZACIJE
Slovensko planinstvo je ugledna množična organizacija, ki jo vodijo požrtvovalni organizatorji in nesebični planinci. Dolžnost članov PD je, da v planinski organizaciji po svojih močeh tudi sodelujejo. Ohranjajo njen ugled, tako, da tudi sami spoštujejo pozitivne planinske navade in z zgledom vplivajo na ostale planince. Dolžnost planincev je, da zavestno izpolnjujejo članske obveznosti, pravica pa, da uživajo članske ugodnosti, ki so v skladu s statutom in z načeli tega kodeksa. Vsak planinec varuje pred škodo planinske postojanke, poti in kažipote, varovala, markacije in drugo društveno imetje.
VIII. ČLANI PLANINSKIH ORGANOV
Funkcija v organih planinske organizacije je častna, temelji na zaupanju, prostovoljnosti in čutu za odgovornost.
Dolžnost planinskega funkcionarja je, da se ravna po Kodeksu in s svojim zgledom vpliva tudi na druge.
Naloge opravlja skrbno, po svojih močeh in znanju v prid članstva, organizacije in v skladu s splošnimi interesi planinstva.
Skrbeti mora za društveno premoženje in za varčno in koristno trošenje društvenih sredstev. Nevestno ravnanje v tem pogledu pomeni hujšo kršitev društvenih pravil.
Funkcionarjev odnos do planincev je tovariški. Avtoritete mu ne zagotavlja položaj; ustvarja si jo z delom in z obnašanjem. Zato tudi ne zahteva posebnih privilegijev, zaveda se le večje odgovornosti in dolžnosti.
Med planinskimi funkcionarji vlada sloga, sodelovanje, disciplina in čut skupne odgovornosti. Nasprotovanja, zavist in druge človeške slabosti ne sodijo v planinsko delovno vzdušje.
Soglasje, sporazum, dogovarjanje in delitev dela – vse to predstavlja osnovo delovnim načelom, ki so skupna pri opravljanju sprejetih nalog.
Za uspešno delo in dolgoletno aktivnost v korist planinstva podeljuje PZS planinskim organizacijam in posameznim planincem častne znake, priznanja in pohvale. Častni znak nosimo ob slovesnih priložnostih in planinskih prireditvah na levi strani prsi, nikakor pa ne na pokrivalu.
Člani planinskih društev so odgovorni za hujše kršitve pravil tega Kodeksa pristojnemu častnemu sodišču. Častno sodišče posreduje tudi tedaj, če bi prišlo na primer do društvenih ali članskih nesporazumov. Častno sodišče zadevo natančno vsestransko pojasni, predvsem pa pri obravnavi računa tudi na neposredno sodelovanje prizadetih.