SOUSTANOVITELJ PD PODBRDO HERMAN BOROVNIK MED NAJVIŠJIMI NAGRAJENCI PZS Svečana prireditev v Ajdovščini 6. decembra 2014, na katero je povabila Planinska zveza Slovenije v sodelovanju z Občino Ajdovščina in Planinskim društvom Ajdovščina, je bila praznik tudi za Planinsko društvo Podbrdo. Med nagrajenci je bil namreč eden dolgoletnih stebrov društva in častni član Herman Borovnik. Ob svojem visokem življenjskem jubileju je prejel spominsko plaketo PZS. Herman Borovnik je bil vpisan v rojstno knjigo 20. maja 1934 na Jesenicah. Otroštvo in zgodnjo mladost je preživel na Blejski Dobravi in na Koroškem. Oče mu je že v zgodnjem otroštvu pokazal pot do gora. Morda je prav zaradi njenih lepot lažje prebrodil grozote druge vojne. Spomin mu pogosto riše dan, ko ga je v hrbtu nesel od Komne do Triglavskih jezer. Ko je hodil vajeniško šolo na Jesenicah, mu je bilo planinarjenje že kar samoumevno. Zato mu ni bilo težko, ko so mu zaupali skupino otrok iz Srednje vasi, za katere je v Javorniškem Rovtu organiziral nekakšno šolo v naravi. S prijatelji iz jeseniške železarne, ki mu je dajala takrat kruh, se je kmalu spopadel s strmimi ostenji gorenjskih gora tudi kot plezalec. Iz tega časa se rad spominja sodelovanja v jeseniški folklorni skupini. Nazadnje ga je življenjska pot pripeljala v Baško grapo, v Podbrdo, kjer si je ustvaril družino. S seboj je prinesel tudi veselje do gora. Leta 1957 je bil med soustanovitelji Planinskega društva Podbrdo. Njegovo dejavnost bogati že celih šestinpetdeset let. V tem času so mu bile zaupane številne funkcije: bil je predsednik društva, predsednik mladinskega odseka, referent za alpinizem in član nadzornega odbora. Nepogrešljiv je bil pri obnovi in nadgradnji planinskega doma Zorka Jelinčiča na Črni prsti. Zavzeto je s košem na hrbtu ali s konjem je prenašal na goro potreben material, s svojimi kuharskimi spretnostmi pa pripravljal hrano za graditelje. S prijateljem Lojzetom Omanom se je izven glavnih sezon pogosto preizkusil tudi v oskrbništvu planinskega doma.S svojim vztrajnim in korajžnim značajem, ki ga je krepil z žlahtnim humorjem, je pogosto reševal brezizhodne situacije. Leta 1959 je bil na povabilo tedanjega načelnika Petra Berginca sprejet v vrste Gorske reševalne službe Tolmin. Herman je vstopil z veliko mero že osvojenega alpinističnega znanja in znanja prve pomoči, ki ga je pridobil med služenjem vojaškega roka. Izpitno potrdilo za gorskega reševalca nosi letnico 1961. Sotovariši so ga cenili kot iznajdljivega, natančnega in zanesljivega. Leta 1967 je pridobil naziv inštruktor GRS. Največ dela je namenil vzgoji in izobraževanju mladih reševalcev. To delo ga je resnično navduševalo. V GRS Tolmin še vedno trdijo, da je Herman na tem področju opravil pionirsko delo. V gorah se je znal tudi sprostiti. Pozimi je veliko smučal in se udeleževal vsemogočih smučarskih tekmovanj. Rad jih je obiskoval z družino, s prijatelji, planinskimi skupinami, z mladino. Herman danes ugotavlja, da mu je planinstvo najprej pomenilo šport, nato pa je preraslo v strast in zasvojenost. Njegovo ustvarjalnost in kreativnost, strokovnost ter izjemno požrtvovalnost so opazili tudi izven meja domačega okolja. Za neštete ure humanega in prostovoljnega dela je prejel več priznanj, med drugim zlati znak PSJ v letu 1987 in zaslužni znak GRS 35 let, ki mu je bil podeljen 1993. leta. »Nikoli se nisem izpostavljal, naredil sem pač, kar sem mogel«, skromno razmišlja danes. »Tega priznanja nisem pričakoval. Zadovoljen sem, da so se me spomnili, da nisem pozabljen. Od vseh dosedanjih mi največ pomeni. To je priznanje za moje življenjsko delo.« Čeprav so postale strmine njegovemu koraku prenaporne, vemo, da vse stezice, ki jih prepredajo in jih je tudi sam prehodil, nosi v svojem srcu. Želimo mu zdravja in še veliko jasnih pogledov tja, kjer se vrhovi gora nad Baško grapo poljubljajo z modrino neba. Galerija slik Tekst: Olga Zgaga Foto: Cveto Zgaga, Alenka Zgaga, Saša Bajec