Podbrdo, 14.7.2019 Te dni mineva 46 let odkar so Podbrški planinci premagali poseben izziv – LOJTRA NA VRHU TRIGLAVA. Pisalo se je leto 1973. Revija Antena je objavila novico, da namerava skupina znanih Slovencev na čelu z novinarjem Tonetom Fornezzijem – Tofom s pomočjo lestve povišati Triglav z znanih 2863 metrov na 2870 metrov. Danes bi taka ideja doživela medijski linč, takrat pa je bilo aktualno vlačiti vso mogočo ropotijo na naše vrhove. Za podbrške fante pa je bila objava izziv: poiskati lestev, ki bo daljša od Tofove. Staknili smo jo pri Ruscu. »Marjo, pomagaj sosedu,« je Jože naročil svojemu sinu, ko sem ga prosil, ali mi lahko posodi svojo najdaljšo lestev, saj bi jo potreboval za popravilo strehe. No, v resnici je bila streha čisto v redu. Toda 10,2 m dolgo lestev je čakala veliko hujša avantura. Pisalo se je leto 1973. Revija Antena je objavila novico, da namerava skupina znanih Slovencev na čelu z novinarjem Tonetom Fornezzijem – Tofom s pomočjo lestve povišati Triglav z znanih 2863 metrov na 2870 metrov. Danes bi taka ideja doživela medijski linč, takrat pa je bilo aktualno vlačiti vso mogočo ropotijo na naše vrhove. Za podbrške fante pa je bila objava izziv: poiskati lestev, ki bo daljša od Tofove. Staknili smo jo pri Ruscu. Na dan D je lestev na skrivaj potovala z nami skozi Bohinjski predor na priklopnem vagonu za prevoz avtomobilov. V Bohinjski Bistrici se nam je pridružilo še nekaj bohinjskih prijateljev. Skupaj nas je bilo 18 mladcev, a nismo skakali čez vodo, kjer je bil most, saj smo imeli lestev, ki nam je pomagala premagati marsikatero oviro na poti proti našemu očaku. Projekt smo hoteli obdržati v tajnosti, da bi bilo presenečenje na vrhu popolno. V zavetju noči smo družno hodili proti planini Uskovnica, kjer smo na nekem seniku še malo podremali. Toda počutili smo se kot na sovražnem ozemlju, zato smo naprej pošiljali izvidnico z radijsko zvezo. Odločili smo se za smer Velo polje – Dolič – Planika. Od začudenih redkih mimoidočih smo dobili informacijo, da je ljubljanska lestev na Pokljuki. To nam je dalo novih moči, saj je dolginka na naših ramenih postajala vse težja. Na razgibanih gorskih poteh smo morali tudi spreminjati tehniko nošenja. »V korak« z več nosači se že dolgo ni več obneslo. Še najbolje je šlo, ko sta jo nosila samo dva. Pred večerom smo prispeli do koče Planika, ki pa je bila nabito polna. Noč smo bolj preležali kot prespali kar na tleh. Ker je bila medtem naša skrivnost že odkrita, smo menjaje se celo noč lestev stražili, da ne bi zjutraj dobili zložljive. Žal je že tako kislo vreme ubogalo vremensko napoved in začelo je močno deževati. Vendar je bila naša odločenost, da dosežemo cilj, neomajna, tako da smo že ob štirih zjutraj krenili proti vrhu. Takrat še oddaljeni bliski in grmenje so dajali slutiti, da se nam ne piše nič dobrega. Čez steno navzgor smo lestev spravljali s pomočjo naših rok in varovalne vrvi. Močan veter se je na grebenu sprevrgel skoraj v orkan, med goste, debele dežne kaplje se je mešala ledena sodra. Pod oblačili, ki še zdaleč niso bila primerna za tako vreme, kmalu ni bilo več suhih delov telesa, pa tudi fotoaparati so utrpeli škodo. Kljub vsem težavam smo bili ob šestih že pri Aljaževem stolpu. Tistega dne so bile vremenske razmere tako nemogoče, da sta bila na vrhu poleg nas samo še dva alpinista. Vsi drugi so pametno ostali v prenapolnjenih kočah. Tako smo bili pri sklepnem dejanju pač sami. Namesto kakšnega popularnega ansambla so nam simfonijo gora z vsemi registri igrali veter, dež, sodra, prasketanje prenaelektrenega ozračja in grozeče grmenje. Bliski so postajali vse bližji in močnejši, tako da smo kljub temačnosti ozračja brez bliskavic slikali s »preživelimi« fotoaparati. Zbrali smo toliko moči, da smo ob pomoči vrvi dvignili lestev velikanko z razvito slovensko zastavo. Glede na obupne razmere smo izžrebali Mirana, da se kot edini povzpne na 2873 metrov. Ko pa nam je na lestev ušel še Cveto, smo jo komaj še držali pokonci. Ni bilo časa za proslavljanje, saj so strele začele sekati že v pobočje gore. Vedeli smo, da bi bilo vračanje po grebenski poti samomorilsko dejanje, zato smo se v volji po preživetju umaknili po nezavarovani Gorjanski stenski poti, ki pelje proti Planiki. Malce prestrašeni, a nadvse ponosni, smo srečno prispeli do koče. Še najslabše jo je odnesla »lojtra«. Ko smo jo spuščali čez steno, smo ji z zlomom treh klinov povzročili rahlo invalidnost. Ker je še naprej neumorno lilo, smo pot hitro nadaljevali proti Vodnikovi koči in čez Velo polje v dolino Voj. Od vode napita lestev nam je do krvi ožulila ramena, noge so plavale v razmočenih čevljih. Mi pa smo s pesmijo na ustih in zastavo na čelu kolone korakali skozi Staro Fužino in mimo Svetega Janeza vse do Bohinjske Bistrice. V večernih urah smo zavili v bohinjski predor, prebredli predorsko vodo in kar po lestvi sestopili z mostu na podbrški strani. V bližnji gostilni »Pod plehom« so nas domačini sprejeli kot junake in proslavljali smo dolgo v noč. Seveda pa je bilo treba lestev še odnesti na domači skedenj, kjer je z že obledelimi štampiljkami z vrha Triglava varno shranjena še danes. Na Triglav je priromalo še nekaj lestev, od Tofove do raznih gasilskih, vse pa so bile zložljive. Upam, da je doba »povišanja« gora končana in da bodo naše gore ostale take in tako visoke, kot jih je ustvarila vsemogočna narava. (objavljeno v zborniku PD Podbrdo ob 50 obletnici ustanovitve društva, avtor: Marko Dakskobler)