Sledeči tekst je objavila PZS:

V Sloveniji imamo trenutno 165 planinskih koč, zavetišč in bivakov, ki jih upravlja 94 planinskih društev.

Osnovo za delovanje planinskih koč dajejo:

  1. Statut Planinske zveze Slovenije
  2. Zakon o gostinstvu in
  3. Zakon o društvih in

Statut Planinske zveze Slovenije, ki je bil sprejet na 23. redni skupščini PZS v Celju 23/3 1997, v svojem 59. členu navaja:

» Planinski objekti so planinske koče, planinska pota in drugi objekti, ki služijo planinski dejavnosti.«

Planinske koče so kot osnova množičnega planinstva družbeno pomembne. Obiskovalcem nudijo zavetje, prenočišče, hrano in pijačo in so obveščevalna točka Gorske reševalne službe – GRS. Obiskovalcem dajejo potrebna obvestila in poslujejo po načelih dobrega gospodarjenja ter po predpisih in splošnih aktih člana PZS, če njihovo delovanje ni urejeno s posebnimi predpisi.«

Iz tega sledi, da je osnovna funkcija planinske koče to, da nudi obiskovalcem gora zlasti: zavetje, prenočišče, hrano in pijačo.

Zakon o gostinski dejav­nosti, sprejet 21.12.1994 in objavljen v Uradnem listu RS številka 1/95 določa v 2. členu, da gostinsko dejavnost lahko opravljajo tudi društva (planinska) v skladu s pogoji, ki jih določa zakon.

V svojem 4. členu pa med vrstami gostinskih obratov navaja tudi »planinske in druge domove«.

Podrobne pogoje za delo planinskih koč določa »Pravilnik o minimal­nih tehničnih pogojih, ki se nanašajo na poslovne prostore, opremo in naprave ter o pogojih glede minimalnih storitev v posameznih vrstah gostinskih obratov, pri sobodajalcih in na kmetijah«, objavljen v Ur.l. RS, (štev. 23/96 in sicer v členih 48, 49 in 50 prva verzija) 88/2000 dne 29.09.2000 stran 100956 členi: 4, zlasti pa 43. člen, ki natančno opredeljuje kaj mora ponujati planinska koča.

Zakon o društvih sprejet 5. oktobra 1995 v 22. členu pravi, da društvo lahko opravlja pridobitno dejavnost pod pogoji, ki jih za opravljanje te dejavnosti določa zakon. Pridobitna dejavnost mora biti določena v temeljnem aktu in mora biti povezana z nameni in nalogami društva ter se lahko opravlja v obsegu potrebnem za njegovo doseganje. To pomeni, da planinska društva lahko upravljajo planinske koče, ki so vezane na njihovo dejavnost in jo tudi financirajo. ( podobno tolmačenje vsebuje tudi predlog novega Zakona o društvih).

Določbe Statuta PZS in obeh zakonov so upoštevane tudi v »Pravilniku o upravljanju in poslovanju planinskih koč«, ki ga je sprejel Upravni odbor Planinske zveze Slovenije na 17. seji dne 13.12.1997 in ima osnovo za objavo v Zakonu o gostinski dejav­nosti, objavljenem v Uradnem listu RS številka 1/95 ter Pravilniku o minimal­nih tehničnih pogojih, ki se nanašajo na poslovne prostore, opremo in naprave ter o pogojih glede minimalnih storitev v posameznih vrstah gostinskih obratov, pri sobodajalcih in na kmetijah, objavljen v Ur.l. RS, številka 88/2000.

Splošna določila:

Zakon o gostinski dejavnosti je v Pravilniku o minimal­nih tehničnih pogojih.… planinske koče uvrstil med gostinske obrate in sicer v dve katego­riji:

tiste, ki so preko celega leta dostopne z avtomobilom ali osebno žičnico in

v ostale planinske koče, ki takega dostopa nimajo zagotovljenega.

 

Podrobno so pogoji za delovanje tistih koč, ki so preko celega leta dostopne z avtomobilom ali osebno žičnico opisani v členu 43. Delovanje vseh ostalih koč ureja ta pravilnik.

Namen Pravilnika o upravljanju in poslovanju planinskih koč je zagotoviti vsaj približno enak standard uslug v planinskih kočah, osnovne higienske pogoje, zagotoviti minimalne naravovarstvene ukrepe in tudi zagotoviti investicijsko disciplino pri novogradnjah in večjih adaptacijah zaradi varnosti in ekonomičnosti vlaganja skromnih sredstev, razpoložljivih v ta namen.

Pravilnik je sestavljen kot obvezni predpis, vendar je njegov namen tudi nuditi strokovno pomoč planinskim društvom pri upravljanju in vzdrževanju planinskih koč.

Upravljanje in obratovanje koč:

Planinske koče upravljajo planinska društva, v lastni režiji, lahko pa tudi druge pravne ali fizične osebe. Če ne upravlja planinske koče planinsko društvo, je pogoj za pridobitev naziva “planinska koča” sklenitev pogodbe upravljalca koče s Planinsko zvezo Slovenije, da se bo ravnal po določbah tega pravilnika.

Določbe tega pravilnika veljajo za vse planinske koče ne glede na to, kdo je njihov lastnik ali upravljalec, torej tudi za koče, ki jih oddajajo društva v najem. O taki oddaji se sklene posebna pogodba, ki naj bi jo v osnutku pregledala GK PZS. Tako pogodbo na GK tudi imamo.

Naziv “Planinska koča” podeljuje in odvzema Upravni odbor Planinske zveze Slovenije na predlog svoje Gospodarske komisije.

V smislu obratovanja so planinske koče oskrbovane ali neoskrbovane, to so v glavnem zavetišča in bivaki. Oskrbovane planinske koče obratujejo:

– vse leto (odprte so vsak dan),
– v sezoni (tedaj so lahko stalno odprte ali odprte SNP),
– občasno,
– v določenih dnevih.

Planinsko društvo določi način obratovanja planinske koče. Planinske koče so po sklepu Upravnega odbora PZS razvrščene v tri kategorije. Kategorizacijo koč opravlja GK PZS.

Planinsko društvo mora Planinsko zvezo Slovenije sproti obveščati o obratovanju planinske koče in se objavljenega režima obratovanja dosledno držati. Društvo mora PZS obveščati o vseh spremembah glede obratovanja koče. Vsako spremembo je treba PZS sporočiti najmanj 7 dni prej. To je še posebno pomembno v sedanjem času, ko se informatika skokovito razvija in je z internetom možno takoj prenašati vse informacije naprej v realnem času.

Planinske koče I. in II kategorije, ki so oskrbovane sezonsko, morajo imeti v času, ko ne poslujejo, zagotovljeno zavetišče – zimsko sobo, če ni v bližini (najmanj 2 uri hoje) nobene druge možnosti prenočevanja.

V vseh naštetih oblikah upravljanja planinskih koč mora biti zagotovljeno dosledno spoštovanje tega pravilnika, in vodenje zakonsko predpisanih evidenc o prijavi gostov, v skladu z določili Zakona o prijavi prebivališča (UL. RS št. 9/2002, člena 5. in 15., Pravilnika o izvrševanju zakona o prijavi prebivališča, Ul. RS št. 106/2001, člen 17. ).

Odgovorne osebe v PD in oskrbniki koč:

Za upravljanje planinske koče sta odgovorna oskrbnik koče in gospodar PD, ki ga za vsako postojanko posebej imenuje PD. Gospodar planinske koče mora skrbeti za izva­janje pravilnika o upravljanju in poslovanju planinskih koč, nadzirati mora poslovanje v planinski koči in skrbeti za vodenje evidenc ter občasno sestavo obračunov in inven­tur. V planinski koči mora biti poleg oskrbnika tudi ustrezno število usposobljenih delavcev. Z osebjem, ki je zaposleno v planinski koči, se sklene pogodba o zaposlitvi ali pogodba o delu.

Oskrbnik in delavci, zaposleni v planinski koči, morajo iz­polnjevati osnovne sanitarno-higienske pogoje preden nastopijo delo. PD pa lahko predpiše za oskrbnika in zaposlene še posebne pogoje in znanja ter obenem izvaja njihovo izobraževanje.

Oskrbnik in delavci planinske koče morajo poznati njeno okolico in biti seznanjeni z razmerami tako, da lahko dajejo obiskovalcem zanesljive informacije, pojasnila in opozorila o stanju poti, turah, razdal­jah, vremenskih razmerah in drugih nevarnostih. GRS morajo obveščati o nesrečah in drugih pojavih, pomemb­nih za zagotavljanje varnosti, po potrebi in po svojih sposob­nostih pa morajo nuditi tudi pomoč pri reševanju. Najmanj en delavec v planinski koči mora biti usposobljen za nudenje prve pomoči.

Oskrbnik v planinski koči, najemnik ali zakupnik je dolžan voditi postojanko kot dober gospodar in je materialno in moralno odgovoren za vsa prevzeta sredstva v koči. Oskrbnik tudi skrbi in varuje sredstva GRS, v kolikor so nameščena v planinski koči.

Oskrbnik oziroma zaposleni v planinski koči morajo biti s strani upravljalca koče (PD) seznanjeni s svojimi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o delu, s predpisi o varstvu pri delu, o požarnem varstvu, zlasti pa o načinu uporabe gasilnih aparatov, o ravnanju in hrambi plina ter drugih virov energije, o uporabi radijskih postaj in sredstev za obveščanje, ki se nahajajo v planinski koči.

Storitve v planinskih kočah

Planinske koče nudijo svoje storitve vsem obiskovalcem, ne glede na članstvo v planinski organizaciji.

Ležišča v koči se oddajajo po vrstnem redu prijav. Na osnovi rezervacij se v planinski koči ne more oddati v naprej več kot 2/3 prenočitvenih zmogljivosti. Kadar so v planinski koči oddana vsa ležišča, lahko oskrbnik odpove prenočevanje tistim obiskovalcem, ki so tu prenočevali že več kot tri noči, vendar mora tako odpoved javiti najkasneje do 12. ure.

Oskrbnik je dolžan sprejeti pod streho vsakega obiskovalca, tudi če nima na razpolago prostih ležišč in mu omogočiti zasilno prenočevanje.

Oskrbnik koče mora odpreti vrata obiskovalcem tudi v nočnem času, razen v primeru, ko ugotovi, da to določilo kdo od obiskovalcev zlorablja.

Planinska koča mora imeti v času obratovanja na razpolago nekaj enostavnih toplih jedi (enolončnice ipd.), čaj, brezalkoholne pijače in druge napitke.

Cene v planinskih kočah

Cene za obvezni izbor jedi (enolončnica, čaj) določajo društva v okviru Planinske zveze Slovenije, ki pripravi izhodišče za obli­kovanje teh cen in organizira vsakoletno usklajevanje med društvi. Enako velja tudi za cene prenočišč. Pri določanju cen osnovnih storitev se upošteva kategorizacija planinskih koč.

Planinci lahko uveljavljajo popuste le z veljavno planinsko izkaznico. Člani inozemskih planinskih organizacij, s katerimi ima PZS podpisan sporazum o reciprociteti in člani PSH, imajo na vseh kategorijah ležišč enake popuste kot člani PZS (50%). Nečlani plačajo polno ceno prenočevanja!

V gostinskih prostorih morajo biti na vidnem mestu izobešeni ceniki za storitve. V dnevnih prostorih ali pri vhodu v spalni del planinske koče mora biti izobešen hišni red planinske koče. Le ta vsebuje splošna določila, lahko pa tudi določila, ki jih predpiše posamezni upravljalec koče.

Kategorije planinskih koč:

Planinske koče delimo na tri kategorije, ki so nadomestile nekdanje pojme:

  1. visokogorske
  2. sredogorske in
  3. nižinske koče.

Kategorizacijo planinskih koč je naredila GK PZS, potrdil pa jo je Upravni odbor PZS v letu 1993.

Pri razvrščanju koč v kategorije sta bila odločilna za razvrstitev dva kriterija:

  • Lokacija

Smatramo, da so visokogorja v Sloveniji Julijske Alpe, Karavanke ter Kamniške in Savinjske Alpe. Ta gorstva so pomembna za vse člane PZS in je obstoj planinskih koč v teh gorah zanimiv za vse. Koče v sredogorju so večinoma lokalnega pomena.

  • Dostopnost

Dostopnost do planinskih koč je razvidna iz planinskih kart. Šteje se, da traja dostop do planinske koče več kot eno uro, če je višinska razlika med izhodiščem in kočo več kot 300m, oziroma vodoravna razdalja več kot 4 km. Podatke o dostopnosti pozimi posreduje PD, ki upravlja kočo.

Pomembna za kategorizacijo pa sta tudi Oskrbovanost in Odprtost.

  • Oskrbovanost:

Nadvse pomembno za člane PZS je, da so koče odprte čim dlje. Ker podaljšanje oskrbovanja v čas manjšega obiska draži upravljanje, se priporoča, da je v koče možen dostop tudi takrat, ko le ta ni oskrbovana. Tak način obratovanja zahteva določene preureditve obstoječih koč, za kar so potrebna dodatna sredstva. Mišljeno je, da upravljalec koče da ključe skupini obiskovalcev PZS, ki želi obiskati kočo, ali pa ji priskrbi spremstvo. Tu je mišljeno zlasti odpiranje koč v pozni jeseni in zgodaj spomladi. Ta kriterij zagotavlja najmanjši obseg oskrbovanosti.

  • Odprtost

Za obisk gora preko celega leta, je pomembno, da so koče odprte stalno, pozimi pa najmanj SNP, ali vsaj v času letne in zimske sezone stalno. Koče, ki bodo odprte dalj časa, bodo imele več možnosti za podporo s strani PZS. Ta kriterij spodbuja urejanje zimskih sob pri vseh postojankah.

Sedanja kategorizacija koč je torej narejena na osnovi vseh teh elementov. Vse koče, ki so v 1. in 2. kategoriji izpolnjujejo enega od prej navedenih kriterijev. V kolikor se na primer pri kakšni koči razmerje spremeni, lahko ta preide iz nižje kategorije v višjo ali obratno.